Evo me...nazaj sem z morja. In sem se odločla napisat eno objavo v slovenščini. Enkrat se bom nehala spraševat kaj je OK, kaj ni, a bi mogla tko al drugače. Jebeš. Danes me ne briga.
Torej...zdej, ko me ni blo en teden in sem bla na morju nekje na samem, brez elektrike, telefonov, še tapravega tuša ni blo...skratka - nič, pa useeno zadosti, da preživiš...sem se po zelo ZELO dolgem času sklopila...dobesedno. In končno malo zadihala. To se mi že zelo dolgo ni zgodilo in moram rečt, da ne vem a se tako počutim samo v tem momentu, ampak vem, da se in sem vesela, da je tako. Kot da bi zagnala cel sistem spet od začetka. Morje kot morje je blo enkratno, meli smo se super in sem prav vesela, da sem šla, ampak ne samo za žur, tut zato, ker sem se v tem kratkem tednu, na tem nepomembnem kraju za moment spet našla. Pa sploh ni, da je bilo moje počutje non stop na vrhuncu, je kar dosti nihalo. Ampak tako kot se počutim zdaj, to je neopisljivo.
V teh dneh sem malo premišljala določene stvari in v sebi doživljala razno; bila sem jezna, vesela, razpizdena, sitna, žalostna, prestrašena in nakoncu presrečna...in vse to samo zato, ker sem se enkrat po 100 letih odločila, da bom spustila iz glave vse te bedne misli, ki mi grejo vsak dan na tisoče krat po glavi in začela malo bolj lahkotno gledat na stvari...in mi je to nakoncu tudi uspelo. Mogoče, ker tam ni računalnika, telefona, pa družine in obveznosti in imaš časa res na pretek....in ne, ne sovražim zdaj vsega tega naštetega, ampak...zaveš se kako zamujaš samega sebe, ker se preveč obremenjuješ z manj pomembnim. Bedna sem se si zdela. S čim se ponavadi ukvarjam...saj morda se jutri zbudim in bo spet vse isto. Ampak, če bi bila še naprej taka kot sem v tem momentu, bi bilo moje življenje v prihodnje dosti lažje. In lepše. Trenutno vem kaj mi je pomembno in kaj hočem...kaj hočem zdaj, jutri, mogoče celo čez pet let, ne rabim seznamčkov, opomnikov. Boli me kurac. Kot da mi je to kdaj pomagalo. Tako lepo se že dolgo nisem počutila, v sebi čutim zanemarljivo količino strahu, nimam potrebe po sarkazmu, po depresiji. Ta nepomemben moment je daleč najlepši moment v zadnjih par letih. Čutim se kakšna sem v resnici.
In kaj bom zdaj? Ne vem. Bom vidla. Mogoče si res še premislim. Trenutno vem, da kar se starih navad tiče...rada bi še naprej pisala ta blog. Preden sem šla na morje sem ga hotela zbrisat in celo naredit novega. In sem ga ubistvu tudi naredila. Trenutno nisem imela namena komu povedat za to. Ampak v resnici sploh nisem bla prepričana, če naj ga usposobim ali ne. In zdaj, ko sem prišla domov in pogledala na to bedno stran in prebrala teh par komentarjev...sem si v momentu premislila. Mogoče sem res človek, ki ga par pozitivnih, s to temo popolnoma nepovezanih mnenj, z lahkoto spreobrne, ampak ko sem temu prištela še nekaj prisrčnih sporočilc tako imenovanih "tihih spremljevalcev" - se mi je zazdelo, da ga je škoda. Saj mu ubistvu čisto nič ne fali, samo jaz sem se malo prenajedla vsega. Od objavljanja, pa do tistega občutka po potrebi po komentiranju, da bodo ljudje vedeli, da mi je njihov blog všeč. Čisto rada imam vse bloge, ki jih spremljam, ampak, včasih se ti pač ne da komentirat. Priznam, presrečna sem kadar tudi sama dobim lepe komentarčke pod objavo, ampak ni mi všeč, da počasi vse skupaj zgleda že skoraj "komentar za komentar". Jaz nočem odvračat ljudi, jaz hočem, da bi jim bil moj blog všeč. Brezpogojno. Sicer pa...malo bom spremenila layout, ker sem se ga naveličala. Ko sem naredila ta blog, sem si prisegla, da moj pa ne bo minimalistično bel s ČB headerjem, ker so taki vsi. Kurac. Zdaj mi je pa všeč. Bela stran s tisto staro računalniško Courier pisavo. Mika me. Ne vem še glede headerja, ampak saj smo umetniki v familji, bom že kaj spackala skupaj, kar mi bo všeč. Mogoče si vzamem tudi malo pavze, samo da bom potem začela z večjim veseljem. Kar se pa objav tiče...po starem. Vse ostalo je lahko ena velika kopija, ampak tega dela pa ni moč spremenit, tu človek pusti pečat in tu izgine vsaka podobnost. Vse kar napišem je napisano iz srca in bo tako tudi ostalo.
Evo...cela reč. Ne, moj blog ni moje življenje, je pa en zanimiv del in kdaj rada malo dramatiziram. Pa še ponosna sem, da sem končno prvič objavila enega od teh mojih romanov, ki jih večkrat spišem in potem vedno zbrišem.
P.S. Nikomur ni treba komentirat, se pa iskreno zahvaljujem vsakemu, ki je to prebral do zadnje pike.
