7/17/2011

Iz srca.

Evo me...nazaj sem z morja. In sem se odločla napisat eno objavo v slovenščini. Enkrat se bom nehala spraševat kaj je OK, kaj ni, a bi mogla tko al drugače. Jebeš. Danes me ne briga.

Torej...zdej, ko me ni blo en teden in sem bla na morju nekje na samem, brez elektrike, telefonov, še tapravega tuša ni blo...skratka - nič, pa useeno zadosti, da preživiš...sem se po zelo ZELO dolgem času sklopila...dobesedno. In končno malo zadihala. To se mi že zelo dolgo ni zgodilo in moram rečt, da ne vem a se tako počutim samo v tem momentu, ampak vem, da se in sem vesela, da je tako. Kot da bi zagnala cel sistem spet od začetka. Morje kot morje je blo enkratno, meli smo se super in sem prav vesela, da sem šla, ampak ne samo za žur, tut zato, ker sem se v tem kratkem tednu, na tem nepomembnem kraju za moment spet našla. Pa sploh ni, da je bilo moje počutje non stop na vrhuncu, je kar dosti nihalo. Ampak tako kot se počutim zdaj, to je neopisljivo.

V teh dneh sem malo premišljala določene stvari in v sebi doživljala razno; bila sem jezna, vesela, razpizdena, sitna, žalostna, prestrašena in nakoncu presrečna...in vse to samo zato, ker sem se enkrat po 100 letih odločila, da bom spustila iz glave vse te bedne misli, ki mi grejo vsak dan na tisoče krat po glavi in začela malo bolj lahkotno gledat na stvari...in mi je to nakoncu tudi uspelo. Mogoče, ker tam ni računalnika, telefona, pa družine in obveznosti in imaš časa res na pretek....in ne, ne sovražim zdaj vsega tega naštetega, ampak...zaveš se kako zamujaš samega sebe, ker se preveč obremenjuješ z manj pomembnim. Bedna sem se si zdela. S čim se ponavadi ukvarjam...saj morda se jutri zbudim in bo spet vse isto. Ampak, če bi bila še naprej taka kot sem v tem momentu, bi bilo moje življenje v prihodnje dosti lažje. In lepše. Trenutno vem kaj mi je pomembno in kaj hočem...kaj hočem zdaj, jutri, mogoče celo čez pet let, ne rabim seznamčkov, opomnikov. Boli me kurac. Kot da mi je to kdaj pomagalo. Tako lepo se že dolgo nisem počutila, v sebi čutim zanemarljivo količino strahu, nimam potrebe po sarkazmu, po depresiji. Ta nepomemben moment je daleč najlepši moment v zadnjih par letih. Čutim se kakšna sem v resnici.

In kaj bom zdaj? Ne vem. Bom vidla. Mogoče si res še premislim. Trenutno vem, da kar se starih navad tiče...rada bi še naprej pisala ta blog. Preden sem šla na morje sem ga hotela zbrisat in celo naredit novega. In sem ga ubistvu tudi naredila. Trenutno nisem imela namena komu povedat za to. Ampak v resnici sploh nisem bla prepričana, če naj ga usposobim ali ne. In zdaj, ko sem prišla domov in pogledala na to bedno stran in prebrala teh par komentarjev...sem si v momentu premislila. Mogoče sem res človek, ki ga par pozitivnih, s to temo popolnoma nepovezanih mnenj, z lahkoto spreobrne, ampak ko sem temu prištela še nekaj prisrčnih sporočilc tako imenovanih "tihih spremljevalcev" - se mi je zazdelo, da ga je škoda. Saj mu ubistvu čisto nič ne fali, samo jaz sem se malo prenajedla vsega. Od objavljanja, pa do tistega občutka po potrebi po komentiranju, da bodo ljudje vedeli, da mi je njihov blog všeč. Čisto rada imam vse bloge, ki jih spremljam, ampak, včasih se ti pač ne da komentirat. Priznam, presrečna sem kadar tudi sama dobim lepe komentarčke pod objavo, ampak ni mi všeč, da počasi vse skupaj zgleda že skoraj "komentar za komentar". Jaz nočem odvračat ljudi, jaz hočem, da bi jim bil moj blog všeč. Brezpogojno. Sicer pa...malo bom spremenila layout, ker sem se ga naveličala. Ko sem naredila ta blog, sem si prisegla, da moj pa ne bo minimalistično bel s ČB headerjem, ker so taki vsi. Kurac. Zdaj mi je pa všeč. Bela stran s tisto staro računalniško Courier pisavo. Mika me. Ne vem še glede headerja, ampak saj smo umetniki v familji, bom že kaj spackala skupaj, kar mi bo všeč. Mogoče si vzamem tudi malo pavze, samo da bom potem začela z večjim veseljem. Kar se pa objav tiče...po starem. Vse ostalo je lahko ena velika kopija, ampak tega dela pa ni moč spremenit, tu človek pusti pečat in tu izgine vsaka podobnost. Vse kar napišem je napisano iz srca in bo tako tudi ostalo. 
Evo...cela reč. Ne, moj blog ni moje življenje, je pa en zanimiv del in kdaj rada malo dramatiziram. Pa še ponosna sem, da sem končno prvič objavila enega od teh mojih romanov, ki jih večkrat spišem in potem vedno zbrišem. 

P.S. Nikomur ni treba komentirat, se pa iskreno zahvaljujem vsakemu, ki je to prebral do zadnje pike.

11 comments:

Biba said...

Uf, jaz sem tudi nujno potrebna enega takega odklopa... Upam, da "novo počutje" traja ;)

Ana said...

Prebrala do zadnje pike. Bloganje je včasih res naporno, saj se obremenjuješ z bedarijami in mislm da je čas da na to začnemo gledat kot del sebe, da pač pišeš in objavlaš kar je tebi všeč pa jebeš feedback. Iskreno napisano, sem vesela da ni bil ta post tut eden izmed "izbrisanih" :)
p.s: Tut jst upam, da počutje traja ;)

With love, Ana. said...

Tudi sama sem vse prebrala :D Jaz se sploh ne obremenjujem s komentarji in s potrebo po komentiranju...enostavno to delam, ko mi paše in imam inspiracijo, saj blog pišem zase. Sem vesela, če ga kdo na novo odkrije in pohvali, se pa ne bi sekirala niti, če ne bi imela niti 1 spremljevalca. Ti pa tudi "go on"...pač po pavzi, vsak jo kdaj rabi ;)

Alja said...

tudi jaz sem se danes vrnila iz morja:)
res je, kar preveč časa za razmišljat maš...
sem pa vesela, da si se odločla obdržat blogec!x

I R E N A. said...

Ah Nina, vem kako ti je, vsi imamo te prebliske.
Glavo gor vse bo OK!
Ampak a ni čudno, ko prideš iz morja oz. dopusta je kot da bi bil prerojen?
Z mano se vsako leto isto zgodi, ponavadi potem zamenjam službo, haha. :**** hug hug

.sparkle* said...

evo, točno zato jaz komi čakam torek in dopust ker dam na počitnicah možgane totalno na off in samo uživam, uživam in uživam, se nafilam z energijo in se psihično pripravim na nove izzive in podvige...zadnje 2 tedna me skor ni za računalnikom, telefona večino časa sploh ne najdem in se počutim ful bolj svobodno. Naveličana sem tega da me grabi slaba vest če na blogu nisem napisala nove objave...ampak, pol pa pomislš...so what?itak pišeš zase :) in vedno si rečem, tistim ki je tvoj blog kul te bodo spremljali tut če pokukaš na plano čez 2 mesca, pol leta...vsak si vzame čas zase in bloganje ne sme bit dolžnost ali prisila!glede komentiranja te pa popolnoma razumem...spremljam ful blogov, prek telefona, v službi...in včasih enostavno pozabim komentirat!kljub temu da mi je objava noro dobra, pač pozabim :) o tistih i'll follow you if you follow me pa sploh ne bom začela...seriously?

joooj...sm pol stvari zbrisala, čist preveč sm napisala!vesela sm da si si nafilala baterije po svoje :P :)

beba said...

Prosim :D

Ej, jaz bi tudi rada imela tak občutek, kot ga maš ti! :D Vse te ene in iste misli vuuun! Marš.

Pa jaz tak rada berem tvoj blog, ko vidim da maš novo objavo grem takoj pogledat. Mi je tak fajn tvoje pisarije brat. Verjetno zato, ker se tolikokrat najdem not. Pa večkrat se nasmejim zraven.

Meni je v bistvu vseeno, kakšen bo nov izgled bloga, ker ga bom brala v vsakem primeru, heh. Samo ne razteguj tega prostora za pisavo, ker mi na blogih ful ni všeč, ko se po eni vrstici navolim brat objavo, zato ker je post raztegnjen čez celo širino monitorja.
No, saj verjetno sploh nisi imela v mislih spremebe v to smer, pa vseeno (:

Mir in ljubezen!

Ela_Uu said...

Mislim, da nisi edina, ki se po dopustu tako počuti, vsak bi moral enkrat letno nekam, kjer ni tvja, računalnika, elektrike nasploh. Res ti da mislit.
In to vračanje komentarjev..se čisto strinjam, občutek mam, da si komentarje vračamo zato, ker se čutimo dolžni tega, če me razumeš.
Point bloganja ni to, pišem ga, da me ostali spoznate, vidite moj pogled na svet. Itak je pa super, da se nekdo v določeni stvari strinja s tabo in ti komentira, česar je vsak bloger vesel.

:)

NinaSafada said...

No, prvo kot prvo - hvala vam za toliko dobrih mnenj, res cenim to! :) Pa da ste si vzele čas, da ste prebrale ta roman.

No, kar se tega tiče. Pač pride en tak čas, ko dejansko razmisliš zakaj si se odločil to počet. In toliko stvari kot vključuje bloganje, je normalno, da kdaj postane malo naporno. Že nasplošno si kdaj, po domače povedano "štuf" vsakršnega ukvarjanja s tehnologijo. Pa ljudje smo si tudi različni, pač nekateri se zaradi tega sploh ne sekirajo, enim pa postane vse skupaj na trenutke že malo preveč.
Odvisno je seveda tudi od tega kaj ti pričakuješ. Mislim, da vsi blogamo zato, ker nam tako paše, saj je logično, ampak jaz priznam, da ne blogam izključno zase. Glede na to, da imam poleg vse te pisarije modni blog, si sigurno želim, da me ljudje najdejo. Pa ne zaradi kakšne grozne težnje po popularnosti, ampak, ker upam, da lahko s svojim stilom tudi jaz koga inspiriram, tako kot drugi mene in če me ljudje radi berejo in jim je moj stil všeč, sem res srečna. In to mi da še več zagona. Zelo rada imam tudi vse lepo in zato vedno gledam na izgled posta, lepe slike in vse rada pošlihtam, resnično uživam v tem, drugače ne znam, je pa kdaj tudi to naporno. Pri komentarjih pa...če ti nekaj ljudem daješ, ustvarjaš, si potem seveda vesel, če dobiš feedback. Verjetno se zato dostikrat čutiš dolžen, da ga tudi sam daš ostalim. Kdaj se ti pač res ne da, pa čeprav ti je obleka ali objava res huda, ampak si potem misliš, da lahko nekomu polepšaš dan. Pač, jaz sem taka. :)

Sem pa jaz tudi nasplošno tak tip človeka, vse kar se meni dogaja zasebno, nekako pokažem tudi navzven. Ne grem vedno v detajle, ampak pač povem, dosti stvari mi seže na osebno raven, zato se potem to kaže tudi v takih stvareh in potem me vse mine. Ampak, res je, bloganje ti pa res počasi zraste že na kožo. :)

Ana, tut jst sem vesela, da nisem zbrisala :), Sparkle, drugič nikar ne briši, še bi brala :D, Anita, haha, imaš prav in tut jst ne maram tega, bom pazla na to :D, Irena hvala za ta virtualni hug, nikoli jih ni preveč. :)) Pa hvala vsem ostalim, čisto vsako besedo cenim! <3

Mancina said...

tut js sm z veseljem brala tale post ker se več kot preveč strinjam z vsako napisano besedo. Tut mene najbolj od vsega bloganja žalosti, da je postalo to sledi me pa bom jaz tebe, komentiri mi pa bom jaz tut teb. Krep, moj blog je za to d je mogoče komu kašna ideja všeč, da dobi navdih, in ne zato d me spremlja zato ker sm ga js.. in ja.. tut js rabim na off it... nujno...kmal!! =)
bejba men si kul, blog tvoj pa tut =)

tash said...

zelo navdušujoče :) ful si dobr napisala